V soboto, 21. 11. 2020, bo minilo eno leto odkar se je poslovil prof. dr. Anton Mavretič, ki je pustil pomemben pečat v znanstveni in inženirski sferi vesoljskih tehnologij. Rodil se je 11. decembra 1934 v Boldražu pri Metliki. Študijsko pot je začel na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko, leta 1957 pa je nadaljeval študij na Univerzi v Denverju, kjer je leta 1958 diplomiral, tri leta kasneje pa pridobil še magistrski naziv. Leta 1968 je doktoriral na Državni univerzi Pensilvanije. Med letoma 1972 in 1979 je sodeloval z NASO, in sicer v okviru projektov Voyager 1 in 2, kjer je sodeloval pri izdelavi plazemskega spektrometra, naprave za merjenje Sončevega vetra. Dr. Mavretič je izdelal instrumente tudi za druga vesoljska plovila, med njimi so sonda Wind ter satelita Explorer 47 in Explorer 50.

 

Čeprav je več kot šest desetletij živel v Združenih državah Amerike in si tam poleg uspešne karierne poti ustvaril tudi družino, se je redno vračal v domači kraj. Bil je spoštovan profesor in znanstvenik, dolgoletni član Svetovnega slovenskega kongresa, dopisni član SAZU, častni občan Metlike, leta 2015 pa je za svoje znanstveno delo in zasluge prejel državno odlikovanje predsednika Republike Slovenije. In njegovo ime je še danes zapisano nekje med zvezdami – na robu Osončja na Voyagerju 1 je v zlato ploščico vgravirano ime Slovenca. »Voyager bo, po mojem mnenju, živel še precej dlje kot pa Zemlja. Nje bo konec čez štiri milijarde let in vsi njeni materiali bodo šli v vesoljski prah. Voyager bo pa še vedno taval – in njegovi materiali so del Zemlje! Na njem so zapisana naša imena – tudi moje – in to bo po mojem mnenju obstajalo še precej dalj časa kot Zemlja.«*

Na tej povezavi si lahko preberete članek o dr. Mavretiču, ki so ga zapisali na Univerzi v Bostonu.

Vabljeni tudi k ogledu dokumentarnega filma Voyager 127AU/dr. Anton Mavretič, ki se osredotoča na prepoznavanje dela dr. Mavretiča.

* Misel dr. Mavretiča na intervjuju za rtvslo.si leta 2013.