Testni polet Artemis II bo prva NASA-ina misija s posadko v okviru programa Artemis.
Edinstven profil misije Artemis II nadgrajuje izkušnje brezposadkovne misije Artemis I in bo prikazal širok nabor zmogljivosti rakete SLS (Space Launch System) in plovila Orion, ki so potrebne za misije v globokem vesolju. Z misijo želijo preveriti in dokazati, da so Orionovi ključni sistemi za vzdrževanje življenja pripravljeni na podporo astronavtom med daljšimi poleti, hkrati pa bo misija posadki omogočila preizkus postopkov, ki bodo bistveni za uspeh misije Artemis III in prihodnjih odprav.
Astronavti bodo na svojem prvem poletu z vesoljskim plovilom Orion preverili, ali vsi sistemi delujejo skladno z načrti, ko je na krovu posadka in v dejanskem okolju globokega vesolja. Namen programa Artemis je poslati astronavte na Luno zaradi znanstvenih odkritij, morebitnih gospodarskih koristi ter vzpostavitve temeljev prvim človeškim odpravam na Mars.
Astronavti misije Artemis II so Reid Wiseman, Victor Glover in Christina Koch (NASA) ter Jeremy Hansen (Kanadska vesoljska agencija – CSA).
Zapustitev Zemlje
Misija bo s Kennedyjevega vesoljskega centra na Floridi, predvidoma v začetku februarja 2026, izstrelila štiričlansko posadko z raketo SLS v konfiguraciji Block 1. Orion bo izvedel več manevrov za postopno zviševanje orbite okoli Zemlje, nato pa bo posadko usmeril na t. i. prosto povratno tirnico okoli Lune, kjer bo Zemljina gravitacija poskrbela za naravno vrnitev plovila nazaj proti domu.
Po izstrelitvi bo potek dogodkov podoben kot pri misiji Artemis I: raketa SLS bo v vesolje ponesla Orion, nato pa bodo odvrženi stranski ojačevalniki, paneli servisnega modula in sistem za prekinitev izstrelitve. Sledil bo izklop glavnih motorjev in ločitev glavne stopnje. Ker bo tokrat na krovu posadka, bosta Orion in zgornja stopnja ICPS (Interim Cryogenic Propulsion Stage) najprej dvakrat obkrožila Zemljo, da se preveri delovanje vseh sistemov še v bližini Zemlje.
Plovilo bo najprej doseglo začetno eliptično orbito na višini približno 185 do 2.250 km nad Zemljo, ki bo trajala nekaj več kot 90 minut in bo vključevala prvi vžig zgornje stopnje ICPS. Nato bo ICPS Orion dvignil v visoko Zemljino orbito, kar bo omogočilo doseganje potrebne hitrosti za polet proti Luni. Druga orbita bo trajala približno 23,5 ure, pri čemer bo Orion krožil med približno 185 in 74.000 km nad Zemljo. Za primerjavo: Mednarodna vesoljska postaja kroži okoli Zemlje na višini približno 400 km.
Po prehodu v visoko orbito in Orionovi ločitvi od zgornje stopnje bo posadka ICPS uporabila kot tarčo za demonstracijo bližinskih manevrov. Astronavti bodo Orion preklopili v ročni način upravljanja ter s pomočjo kamer in pogleda skozi okna vadili približevanje in oddaljevanje od zgornje stopnje. Ta vaja bo zagotovila dragocene podatke in operativne izkušnje, ki jih na Zemlji ni mogoče v celoti simulirati ter bo ključna priprava na prihodnje postopke srečevanja, približevanja in priklapljanja v lunini orbiti, predvidene od misije Artemis III naprej.
Preverjanje ključnih sistemov
Po zaključeni demonstraciji bo posadka nadzor ponovno predala kontrolnemu centru v Houstonu in preostanek orbite namenila preverjanju delovanja sistemov v vesoljskem okolju. Astronavti bodo slekli zaščitne skafandre, ki jih nosijo med izstrelitvijo, in večino misije preživeli v običajnih oblačilih, dokler jih pred vstopom v atmosfero ponovno ne bodo oblekli.
V bližini Zemlje bodo temeljito testirali sistem za vzdrževanje življenja, ki skrbi za proizvodnjo zraka, odstranjevanje ogljikovega dioksida in uravnavanje vlage. Preverjali bodo njegovo delovanje med telesno aktivnostjo in med spanjem ter prehode med različnimi načini delovanja (skafander – kabina), s čimer bodo potrdili njegovo zanesljivost za lunin prelet.
Preizkušeni bodo tudi komunikacijski in navigacijski sistemi. Orion bo za kratek čas zapustil območje pokritosti GPS in komunikacijskih satelitov, da se preveri delovanje omrežja Deep Space Network, ki bo ključno za komunikacijo z misijami v bližini Lune in dlje v vesolje.
Po zaključenih preverjanjih bo Orion izvedel manever TLI (translunar injection), zadnji pospešek, ki bo plovilo usmeril proti Luni. Pot do Lune bo trajala približno štiri dni. Plovilo bo ustvarilo tirnico v obliki osmice, ki bo segala več kot 370.000 km od Zemlje, nato pa se bo začelo vračati.
Do Lune in »brezplačna« vožnja nazaj
Na nadaljnji poti bodo astronavti še naprej preverjali sisteme, vadili postopke v sili, preizkušali zaščito pred sevanjem in izvajali druge naloge. Posadka bo poletela približno 7.500 km mimo oddaljene strani Lune, kjer bodo lahko skozi okna Oriona hkrati opazovali Luno v ospredju in Zemljo daleč v ozadju.
Celotna misija bo trajala približno deset dni. Namesto dodatnega pogona bo Orion za vrnitev izkoristil gravitacijsko delovanje sistema Zemlja–Luna, ki bo plovilo naravno usmerilo nazaj proti Zemlji.
Dve misiji, dve različni poti
Po misiji Artemis II bo sledila misija Artemis III, v okviru katere naj bi astronavti ponovno stopili na površje Lune. Program Artemis bo omogočil raziskovanje večjega dela Lunine površine kot kadar koli prej ter nekoč vzpostavil tudi trajno človeško prisotnost v globokem vesolju.